NAŠA ZGODBA
Za Kmetijo Mihalič stojijo desetletja dela z zemljo in družinska tradicija, ki se je prenašala iz generacije v generacijo. Del te zgodbe je ostal zapisan v pesmi našega nonota.
Rudolf Mihalič: Oljčnik
Na naši kmetiji so v prejšnjih rodovih bolj vinogradi cveteli,
le tu pa tam so ob robovih še kakšno oljko deli.
S časom so se pradedki in dedki poslovili,
svojo zapuščino mlajšim zapustili,
a vinogradi so vse manj obrodili.
Da kmetija ne bi potonila in
zemljo zapuščeno sramotila
se porodila je ideja,
da bi za bodoče generacije z oljčnikom poskrbela.
In res naklonjen ji je bil sam Bog,
na kmetiji se rodil je sin,
država pa je za oljčnik še subvencijo dala,
da se je zemlja spet koristno obdelovala.
Tako sta oljčnik in sin družno rastla,
z izkušnjami se bogatila,
tudi marsikakšno pozebo prebrodila,
a kljub temu še več oljk nasadila.
Hvaležno se je ozreti na nasad
še posebej, ko plodov obilo je za nabrat,
saj olje iz njih zeleno je zlato,
ki zdravju daje vse dobró.
Nasadi so se skozi leta spreminjali in širili skupaj s kmetijo. Najstarejši oljčnik je danes star približno 50 let, ob njem pa so postopoma nastajali novi nasadi oljk in sadja, ki danes oblikujejo podobo Kmetije Mihalič.